Kino-integral: Zoltán Huszárik

Zgodba o Zoltánu Huszáriku (1931-1981) je klasičen primer (pre)dolgo zapostavljenega ustvarjalca, potisnjenega na margino tako v družbenem kot umetniškem smislu. Če v svetovnem merilu obstaja sinonim za »prekletega« umetnika, potem je Huszárik njegov paradni primer; po drugi svetovni vojni je posledice nove oblasti čutila že njegova družina, imeli so jih za kulake. Ta stigma je za nekaj časa onemogočila tudi njegov študij na filmski akademiji, od koder je bil izključen leta 1952, da bi mu dokončanje dovolili šele slabo desetletje pozneje. Kot filmar je ustvarjal predvsem v kratkem metru ter na presečišču dokumentarnega in eksperimentalnega dispozitiva, pred tragično smrtjo mu je uspelo posneti le dva celovečerna filma (prvi je bil leta 1971 Szindbád), medtem ko ga je drugi, Csontváry (1980), zaradi dolgotrajnih produkcijskih težav in silovitih cenzorskih posegov dobesedno potisnil v grob.

Posledično se Huszárika najraje spominjamo po njegovih kratkih filmih, posnetih med letoma 1963 in 1976. Z njimi je po končani akademiji v madžarski film vnesel povsem novo vizualno poetiko, predvsem po zaslugi Poklona starkam (1971), lirične in melanholične ode tradiciji in človeški nepopustljivosti, ter še posebej Elegije (1965), maestralne parabole o življenju, ki v prvi plan postavi konja v vsej zgodovinski in civilizacijski razsežnosti. Razmerje med živaljo in človekom predstavi od »romantičnih« časov, ko je konj človeku pomenil prijatelja, pomočnika pri delu, partnerja v uživanju oziroma rekreaciji, do moderne dobe, ko se njuno razmerje zavoljo industrializacije in dobičkonosnosti radikalno prekine. Konj kot delovni pripomoček v 20. stoletju človeku predstavlja relikt preteklosti, vedno bolj ga vidi izključno kot sredstvo izkoriščanja. Elegija od izrazito poetičnega uvoda postaja vse bolj drzen, eksperimentalen, po svoje celo političen; nekateri so v kruti usodi živali prepoznali komentar življenja Madžarov pod sovjetsko okupacijo.

Huszárik je bil pesimist, čeprav je znal v svoje filme vnesti tudi dobršno mero humorja in igrivosti. Capriccio (1971) je npr. metaforični, nadrealni eksperimentalni esej, ki vzpostavi »dialog« med naravo, opustelo zimsko krajino in človeško domišljijo; stopljeni snežni mož ne more nastopati v drugačni vlogi kot alegorija končne usode človeka.

Kakor vam drago (1976) je po drugi strani zagoneten, strašljiv in občasno morbidno duhovit film, ki obdeluje temo pokopališč, smrti, načina žalovanja in še česa. Ker je smrt lahko tudi erotična, Huszárik vpelje nekaj simbolnih postavk na to temo, čeprav film ne pušča nobenega dvoma, da govori o univerzalni človeški krutosti.

Huszárikovi filmi so bili zunaj domovine dolgo časa težko dosegljivi in redko predvajani; digitalizacija in restavracija ključnih del njegovega opusa zdaj omogočata prvo konkretno predstavitev. V času, ko Liffe precej prostora namenja madžarski kulturi (zadnja dobitnika nagrade vodomec sta prišla iz Madžarske, ob stoletnici rojstva smo se poklonili velikemu Miklósu Jancsu), se zdi kratka predstavitev dolgo nedosegljivega Huszárikovega opusa pravšnja izbira.

Simon Popek